Zdravje oči

Dolga leta sem si ponavljala, da imam popolnoma v redu vid. Ko me je kdo slišal pripirati oči ali videl, da tablico porivam stran, sem vse skupaj opravičila z utrujenostjo. Klasična razlaga, ki zdrži točno toliko časa, dokler ne dojameš, da ne gre več za utrujenost, ampak za dejstvo, da potrebuješ korekcijska očala.

Pri meni se je razsvetljenje zgodilo čisto običajno – v trgovini. V roki sem držala embalažo in iskala datum uporabe. Najprej sem jo oddaljila, nato približala, nato spet oddaljila. Ob tem sem pripirala oči kot nekdo, ki rešuje uganko. Gospa poleg mene je nežno pripomnila, da problem niso moje roke, ampak oči. In priznati moram, to me je zadelo bolj učinkovito kot katera koli strokovna razlaga.

Tisti teden sem se naročila k okulistu. Pregled je potekal hitro, jaz pa sem bila presenečena, ko je s preprostim premikanjem stekelc pokazal, koliko bolj ostro lahko vidim. Občutek je bil, kot da nekdo prižge dodatno luč.

Diagnoza je bila preprosta: potrebujem korekcijska očala. Dioptrija majhna, a dovolj, da mi povzroča naprezanje in glavobole. Namesto strahu sem občutila olajšanje – ni bilo nič resnega, le oči, ki so si želele malo pomoči.

Sledila je izbira okvirjev, kar je bilo poglavje zase. Vse mi je bilo sprva nenavadno, nič se mi ni zdelo, da mi pristaja. Večkrat sem si jih nerodno nadela poševno in se sama sebi smejala. Potem pa sem našla preprost, nevtralen okvir, ki me ni preglasil in sem se v njem počutila naravno.

Ko sem očala prvič nadela zares, me je presenetila ostrina sveta. Črke so bile jasne, linije so imele rob, obrazi ljudi pa dejanske podrobnosti. Šla sem na sprehod samo zato, da preverim, ali je svet res tako oster ali se mi samo zdi. Ni se mi zdelo. Svet je bil ostrejši, jaz pa končno manj utrujena.

Danes korekcijska očala nosim vsak dan, brez zadrege in brez občutka, da moram karkoli skrivati. Korekcijska očala niso znak slabosti ali starosti. So pomoč, ki jo oči prosijo že dolgo pred tem, ko jim končno prisluhnemo.…