O botoksu sem imela dolgo časa precej zadržano mnenje. Zdelo se mi je, da gre za nekaj, kar si privoščijo samo hollywoodske zvezdnice in da je celoten postopek nekaj povsem umetnega. A sčasoma sem začela opažati, kako se moj obraz spreminja – predvsem gubice na čelu, ki so me začele motiti, ne zaradi drugih, ampak zaradi mene same. Po dolgem premisleku sem se odločila, da grem na posvet. Zdravnica mi je vse razložila umirjeno, brez pritiska in prvi vtis je bil izjemno pozitiven.
Ko sem se odločila za botoks, sem pričakovala, da bo sprememba zelo očitna, a ni bila. Obraz je bil svež, spočit, gube so bile mehkejše, jaz pa sem se počutila bolje v svoji koži. Pomembno mi je bilo, da je vse ostalo naravno, brez pretiravanja. Ključna je bila prava mera in strokovnjak, ki razume obraz, mimiko in tvoje želje.
Danes na botoks ne gledam kot na nekaj nenaravnega, ampak kot na eno izmed orodij, s katerimi lahko skrbim zase. Enako kot dobra nega kože, gibanje ali prehrana. Ne gre za to, da bi želela videti mlajša, gre za občutek samozavesti, ki ga imam, ko se pogledam v ogledalo in mi je všeč, kar vidim.
In čeprav se marsikdo o botoksu še vedno pogovarja potiho ali ga obsoja, menim, da je pomembno, da se vsak sam odloči, kaj mu pomeni dobro počutje. Včasih je to masaža, včasih pa injekcija botoksa in oboje je čisto v redu.
Najbolj zanimivo pa je bilo to, kako je botoks vplival na moje vsakdanje izraze. Sprva sem se bala, da ne bom več mogla namrščiti čela ali se smejati z očmi, a se je izkazalo, da sem ohranila povsem naravno mimiko. Le napetost na določenih mestih se je zmanjšala, kar je moj obraz naredilo bolj sproščen. Zdi se mi, da sem začela bolj samozavestno nastopati tudi v službi, kot da bi ta majhna sprememba na obrazu prinesla večje spremembe v notranjem občutku lastne vrednosti. In to se mi zdi največja zmaga.