Avto sem vedno imela za nujno zlo. Za nekaj, kar moraš imeti, da prideš v službo, po otroke ali na izlet. A priznam, nisem bila med tistimi, ki bi mu posvečali veliko pozornosti. To se je spremenilo, ko sem prvič zapeljala v sodobno avtopralnico.
Bilo je po dolgi zimi, ko je bil avto poln soli, blata in prahu. Nekaj dni sem se tolažila, da bom sama vzela vedro in gobo, a nikoli ni bilo časa. Potem sem se odločila in zapeljala v bližnjo avtopralnico. Že ob prvem obisku sem dojela, da je to veliko več kot samo pranje. Avto je bil po desetih minutah kot nov, jaz pa sem imela občutek, da sem naredila nekaj dobrega zase.
Od takrat je obisk postal moj majhen ritual. Nič posebnega, a tisti trenutek, ko sediš v avtu, ga počasi objamejo krtače in voda, je skoraj sproščujoč. Glasba igra v ozadju, zunaj šumi voda, notri pa si v svojem malem mehurčku miru. Avtopralnica je zame postala prostor, kjer si vzamem nekaj minut zase, čeprav to na prvi pogled zveni smešno.
Najlepši občutek pride, ko se zapelješ ven. Stekla so čista, avto se sveti in vse skupaj daje vtis, kot da si dobil nov začetek. Opazila sem celo, da sem boljše volje, kadar je avto urejen. Morda zato, ker je prijetneje sedeti v čistem prostoru, morda pa zato, ker je majhna stvar, ki jo lahko hitro obkljukam kot opravljeno. Avtopralnica mi je pokazala, da tudi take drobne navade vplivajo na počutje.
Seveda sem vmes poskusila različne možnosti. Ročna pranja, samopostrežne pralnice, avtomatske linije. Vsaka avtopralnica ima svoje prednosti. Pri ročni je avto še posebej natančno očiščen, pri avtomatski pa vse skupaj traja le nekaj minut. Danes kombiniram oboje: med tednom skočim na hitro pranje, enkrat na mesec pa si privoščim temeljitejše čiščenje.
Zanimivo je, da so mi prijatelji rekli, da se jim zdi obisk pralnice nepotreben strošek. A ko so šli z mano, so priznali, da je občutek drugačen, kot če avto umivaš doma. Avtopralnica je za nas postala majhen luksuz.