Kaj se zgodi, ko odideš na dolgo planirani zimski dopust in šele drugi dan dopusta opaziš, da si doma pozabil pomemben del svoje smučarske opreme, tekaške palice.
Ne opaziš, ko v avtomobil zlagaš prtljago in potrebno smučarsko opremo, ne opaziš, ko parkiraš avtomobil pri spodnji postaji gondolske žičnice in vse potrebno znosiš v gondolo, ne opaziš, vso to prtljago iz zgornje postaje gondolske žičnice znosiš do apartmaja v hotelu, ne opaziš, ko smučarsko opremo, zložiš v zato pripravljene bokse pri vhodu v hotel, da so tako pri roki, ko zapustiš hotel. In pride naslednje jutro, dobro obložen zajtrk že čaka na mizi, saj nas čaka dolga pot, kar nekaj kilometrov na tekaških smučeh. Potem pa šok. V popolni smučarski opremi ugotoviš, da manjkajo tvoje tekaške palice. Itak ti na kraj pameti ne pride, da si jih pozabil doma, bi ja opazil, si misliš. Prva misel, ukradli so mi tekaške palice. Vse jezen se odpraviš k recepciji, poveš, da so izginile tvoje tekaške palice in prijaviš krajo. Receptor ne verjame moji zgodbi, to bi bil prvi primer kraje smučarske opreme iz boksa, še pove. Skupaj odideva do varnostne sobe, kjer je ena stena polna monitorjev. Hotel in bližnja okolica so res dobro pokrite z varnostnimi kamerami. Receptor varnostniku razloži situacijo in pove približno uro prihoda. Skupaj si pogledamo posnetek našega prihoda.
Na posnetku je super dobro videti naše obraze, kako zlagamo smučarsko opremo v boks. Skupaj štejemo. En par smučarskih čevljev, pa drugi in še tretji ter četrti par. Čevlji so vsi. Zlaganje tekaških smuči je prav tako dobro vidno, najprej moje, pa Genovefine in Zlatkove ter na koncu še Mojčine. Prav dobro je vidno, da so zraven tekaških smuči pripete tudi tekaške palice.
Glej ga zlomka, moje smučke so prazne, ni palic. Povesim pogled, se vljudno opravičim in poklapano zapustim varnostno sobo.